Um in revolucija

Herbert Marcuse je eden izmed stebrov tako imenovane »frankfurtske šole« oziroma kritične teorije družbe, ki je v mednarodnih filozofskih in družboslovnih razpravah 20. stoletja pustila neizbrisen pečat.

Pričujoče delo ni le podrobna študija Heglove filozofije, ampak hkrati študija o njenem izteku ter razvoju teorije družbe v dveh nasprotnih smereh, v smeri dialektične teorije in pozitivizma. Marcuse vztraja pri tradicijah »negativne filozofije« in oblikuje stališče kritične teorije na historični dialektiki, ki v tridesetih letih 20. stoletja ni bilo naperjeno le zoper pozitivizem kot tak, ampak tudi na dialektični materializem, ki se je pozicioniral na tradicijah »pozitivne filozofije«. V predgovoru Marcuse zapiše, da se loteva analize Hegla, ker to zahteva nastanek fašizma, in v sklepni besedi dodaja, da poraz fašizma in nacionalsocializma ni ustavil teženj v smeri totalitarizma.