O Diadohu iz Fotike (pribl. 400–486) se ni ohranilo mnogo podatkov. Bil je škof v mestecu Fotike (Fotiki) v starem Epiru, pokrajini na severozahodu Grčije. Udeležil se je znamenitega kalcedonskega cerkvenega zbora leta 451.
Njegovi duhovni spisi, ki so se ohranili, predstavljajo samosvojo strujo vzhodnokrščanske duhovnosti, ki je v naslednjem tisočletju postala izjemno vplivna: v njej srečamo izrazit poudarek na občutenosti duhovne izkušnje in notranji tišini, ki je za to občutenost nujen pogoj. Nikodem Hagiorit, ki je Diadohove spise vključil v znamenito Filokalijo, je o Diadohu zapisal: »Da je bil moder mož, sijajen v delovanju in motrenju, se lahko pouči, kdorkoli to želi, če prebere razprave, ki so se nam ohranile in jih je napisal odlično, z ljubeznijo do modrosti, ki izhaja iz dolgotrajne izkušnje.«
Delo je prevedla Jasna Hrovat, uvaja pa ga spremna beseda Oliverja Clémenta (1921-2009), francoskega pravoslavnega teologa in enega največjih poznavalcev Diadohove misli.
