Gregor iz Nazianza (ok. 329–390) je ob Baziliju Velikem in Gregorju iz Nise eden izmed trojice vélikih Kapadočanov. Bil je mojster prozne in pesniške besede. Med številnimi drugimi deli je zapustil tudi petinštirideset govorov, s tem da je prav v Bogoslovnih govorih, kot so jih naslovili moderni izdajatelji (gre za pet govorov iz avtorjevega retorskega opusa), najbolj strnjeno pisal o troedinem krščanskem Bogu. Gregor Bogoslovne govore uglasi na temeljni ton izkušnje, zaradi česar so privlačni še zdaj: o skrivnosti Trojice ne more resnično govoriti nekdo, ki se spozna samo na filozofsko-teološko pojmovnost. Pravi govorec o Božji skrivnosti je ta, ki svojo izkušnjo izoblikuje ob svetopisemskem pričevanju o njej in ima hkrati še neko posebno zmožnost. Ta pa je po svojem bistvu pesniška, namreč zmožnost, da »v sebi zbere večjo podobo ali senčnat obris – ali kakor koli naj že to imenujemo – resnice« (Bogoslovni govori, str. 100). Bogoslovne govore je, tako kot že Gregorjeve Izbrane pesmi, ki so izšle v dvojezični izdaji (2014), prevedel Vid Snoj.
Spremno besedo je napisal Jan Dominik Bogataj in jo zaključil z naslednjo mislijo: »Krščansko razodetje Boga v Trojici nas vedno vabi k uziranju pečata Trojice v vsem ustvarjenem in k motrenju notranjih trinitaričnih odnosov. Gre za to, da tudi svoje odnose oblikujemo po principu, ki velja za odnose med osebami Očeta, Sina in Duha, namreč po principu ljubezni in podarjanja…Gregor iz Nazianza nam s svojimi konciznimi Bogoslovnimi govori ponuja prvovrsten vstop v te odnose«.
