Triintrideset esejev v zbirki Milana Knepa je zakoreninjenih v izročilu, v zelo natančnem branju svetopisemskih besedil. O teh avtor, za katerim so študij teologije in desetletja duhovniške službe, piše s suverenostjo poznavalca, ki se giblje po domačem terenu.
Knepovi eseji bodo nevernemu bralcu tako rekoč nehote, hkrati pa zelo iskreno razbili vrsto predsodkov in napačnih vtisov o tem, kakšno je (lahko) krščanstvo na Slovenskem. V svojih esejih načenja mnoge, v našem okolju skoraj nepričakovane teme: opozarja na pomembno, a preveč zapostavljeno vlogo žensk v naši družbi; biča odklone kapitalizma, vladavino bogatih, a hkrati opozarja, da je prepričanje o možnosti vzpostavitve idealnega sistema zabloda; prepričan je, da je največja pomanjkljivost ravnanja ljudi v sekularni kulturi prav odsotnost enovitega ukrepanja: ko se v enem dejanju združita božje in človeško.
