Vladimir Solovjov (1853 –1900) je ruski religiozni mislec, mistik, pesnik, publicist in literarni kritik. Ustvaril je izvirni filozofski sistem, ki ga nekateri imenujejo »filozofija večne ženstvenosti« oziroma »filozofija vseedinosti«; bil je eden od začetnikov ruske »duhovne renesanse« z začetka dvajsetega stoletja, vplival je na mnoge svetovno znane ruske filozofe (N. Berdjajev, S. Bulgakov, P. Florenski, S. Frank), pesnike in pisatelje.
V Izbranih filozofskih spisih se Solovjov loteva problema estetike, etike, eshatologije, Bogočloveštva, umetnosti, teokracije in ekumenizma. Solovjov zagovarja edinost vere in razuma, ki združena tvorita tako imenovano organsko vednost/znanje –moralni temelj znanosti, ki je sicer po svojem bistvu moralno nevtralna. V duhu svoje organske, vseedinostne vizije zavrača nacionalizem, individualistični liberalizem, izkoriščanje ter smrtno kazen, goreče pa verjame v edinostno, nadnacionalno misijo človeštva. Zagovarja idejo ekumenizma, ki jo je razumel kot združitev judovstva, vzhodnega in zahodnega krščanstva na skupni religiozno-mistični osnovi.
V svojem zadnjem spisu Trije razgovori, pa Solovjov predstavi pesimistično eshatološko vizijo: podvomi v svoje upe na udejanjenje ideala dobrega na zemlji ter spregovori o neizbežnosti zgodovinskega maščevanja Evropi s strani narodov Vzhoda.
Solovjovov s svojim filozofskim sistemom želi ustvariti nadnacionalno krščansko filozofijo. Zanj je značilna težnja po celostnem, organskem razumevanju stvarnosti ter konkretnost metafizičnih pojmov. Njegova religiozna misel tvori temelj ruske religiozne filozofije, ki obstaja in se razvija še danes.
Spise so prevedli Franc Grivec, Simon Malmenvall in Urša Zabukovec, ki je tudi avtorica spremne besede.
