Pričujoče delo skrivnostnega muslimanskega mistika iz 10. Stoletja je nenavadna zbirka osebnih Božjih razodetij in spoznanj. Delo po eni strani odlikujeta izredna natančnost in jezikovna jasnost, po drugi pa semantična večpomenskost in pretanjenost večplastnih in pogosto večpomenskih pojmov, ki jim avtor daje povsem nove konotacije in jih postavlja v povsem drugačna medsebojna razmerja, s čimer prelamlja tako z doktrinarno islamsko teološko tradicijo kot tudi z običajno rabo (arabskega) jezika in logike mišljenja.
Pri tem gre naravnost mojstrsko literarno prizadevanje, kako ubesediti neizrekljivo: numinozno izkušnjo absolutno transcendentnega, a vseobsegajočega Boga, ki pa se odteguje vsakršni kategorizaciji in (do)končni določitvi. Pred nami se tako razpre dinamičen in živ notranji dialog med mistikom in Bogom, končnim in Neskončnim. V tem smislu lahko upravičeno pritrdimo sodbi Arthurja J. Arberrya, ki an-Niffarija označi celo za enega najpredrznejših in najizvirnejših piscev v celotni duhovni zgodovini.
