Kakšno je duhovno okolje, v katerem so nastali najstarejši srednjeveški rokopisi, prvi ohranjeni spomeniki knjižne kulture na naših tleh, shranjeni v nacionalni in univerzitetni knjžnici v Ljubljani? Kakšna je bila teologija benediktinskih in cistercijanskih menihov v samostanih, razsejanih po Sloveniji? Kakšen je njihov odnos do klasične in patristične književnosti, kakšno je njihovo razumevanje umetnosti in zgodovine, filozofije in liturgije? nam lahko meniška srednjeveška kultura še vedno govori ali nas celo nagovarja?
Odgovore na ta vprašanja nam lahko ponudi le prikaz celotnega evropskega konteksta samostanske kulture in poznavalski zaris njenih temeljnih duhovnih potez. In že več kot pol stoletja velja, da ni boljšega tovrstnega prikaza od klasične knjige francoskega učenjaka, benediktinca Jeana Leclercqa. Njen naslov je program in abreviatura tisočletne dediščine, na katero smo lahko ponosni: ljubezen do književnosti in hrepenenje po Bogu. (Gorazd Kocijančič)
