V izhodišču knjige nemškega filozofa Wolfganga Jankeja, edega vodilnih strokovnjakov za nemški idealizem, je dvojna kritična naravnanost. Prva zadeva dosedanjo obravnavo nemškega idealizma, ki pravzaprav sledi enemu od zgodnjih Heglovih spisov in po kateri gre v nemškem idealizmu za stopnjevanje in nadgradnjo idealizma v tem zaporedju: izhodišče je Fichtejevo vedoslovje, nadgradi ga Schellingova filozofija narave, idealizem pa kulminira in se dovrši v Heglovem sistemu. Janke se odloči ta razmerja premisliti na novo.
Znova skrbno prebere in analizira vse tri filozofe in pride do presenetljivega sklepa: nemški idealizem svoje dovršitve ni našel v Heglu, temveč pri svojem začetniku, Fichteju, in sicer v njegovem nedovršenem Vedoslovju, njegovi pozni različici, o kateri je predaval, čeprav je ni objavil. Janke skrbno preuči Fichtejev nenapisani nauk in ugotovi, da je edino pri njem navzoč ustrezen, samemu idealizmu imanenten premislek absolutnega, transcendence, in sicer v kontekstu tematizacije Božje ljubezni. Druga polemično-kritična ost Jankejeve knjige, ki ji avtor sicer odmeri manj prostora, a pravzaprav sestavlja njeno sklepno poanto, je uperjena proti sodobni filozofiji.
Njena jalovost je posledica tega, da filozofsko izhaja iz Hegla in njegove apoteoze racionalne pojmovne umnosti, namesto da bi izhajala iz nenapisanega Fichtejevega nauka. Jankejeva knjiga odpira doslej netematizirano področje novoveške filozofije, in je obenem tudi skrajno aktualna, saj v kritičnem soočenju z današnjimi najodmevnejšimi filozofskimi smermi ponuja možnost drugačne filozofije iz drugih (idealističnih) temeljev.
