V sami naravi obreda – vsakega obreda, kar pomeni tudi krščanskega – je kot nujnost, kot nekaj bistvenega, predstava o nekem (simbolno določenem) redu. Kot vemo, pogosto že sam obred navadnim smrtnikom približuje sakralno tako, da se ga skorja dotaknejo.
Lice – podoba – reda je zanesljivost, ponavljanje, trajanje. Kontinuiteta, ki jo lahko vidimo, v akteri lahko sodelujemo. Vendar moramo biti previdni. Tam, kjer je lice, je tudi njegova druga stran. Nič ni vnaprej določeno. Druga stran obredno utrjenega reda je vedno navzoča možnost, nekroze, puhlega ritualizma. Pozabe svetega torej …
