Tako kot prva pesniška zbirka Dejana Kosa, Evangelij bližine (2016), je tudi druga, Zahvalni spevi, izšla v knjižni zbirki Logofanije.
Zahvalni spevi so sestavljeni iz treh delov, naslovljenih »Vrnitev neodhoda«, »Zahvala Daritvi« in »Molitev«. Kos zbirko na videz začenja izrazito filozofsko, ontološko in metafizično. Besedilo govori, da smo »tukaj«, da obstajamo, da živimo v svetu. In potem se druga za drugo odpirajo vse temeljne skrivnosti tega, kar je: telesa, duha, časa, »nečasa«, jezika, smrti, rojstva, večnosti, lepote… Pesniški govor tu nikakor ni poljubna ali celo subjektivna lirična konstrukcija, ni samo lepo (estetsko) upovedovanje – čeprav je seveda tudi to –, ampak je usmerjen neposredno na to, kar je; na to, kar je realno.
Toda izrazita filozofskost, refleksivnost ves čas uhaja trdi logiki (zgolj) razumskega, saj jo že na čisto semantični ravni razgrajujejo očitni paradoksi ali odrekanja, kot je na primer verz: »Zato lahko čas neobstoja prebiva le v času obstoja.« Še bolj pa racionalnost zaustavljajo pregnantne metafore, podobe, kot so »pod križem usode cvetoči«, »dno slepote«, »luč praznine«, »živo telo spomina« ipd. Vendar je tu ves čas vključen tudi religiozni, verovanjsko-molitveni vidik, ki spekulativni zanos mišljenja in lepa izoblikovanja besedne materije plemeniti z etiko neprilaščanja, s preprosto predanostjo, zaupanjem v Skrivnost.
Drugi in tretji del zbirke nam preplet filozofije, literature in religije razpirata naprej v vsej bogati tonaliteti. Drugi del oziroma morda kar cikel iz štirih razdelkov, naslovljen »Zahvala daritvi«, vpeljuje rime in štirivrstične kitice; s tem besedam podeljuje spevnost, ki se poraja iz sorodnosti besede in glasbe.
Zbirko sklene »Molitev«, ki je kratek tretji del knjige. Gre za devet štirivrstičnic, ki v oklepajočih rimah posredujejo najbolj pesniško eksaltacijo »očenaša«, kar jih je bilo doslej napisanih v slovenskem jeziku. To so besede, ki skupaj z vtkanimi besedami Gospodove molitve lahko postanejo misel, pesem in molitev vsakogar.
