D’alembertove sanje

D’Alembertove sanje so eno od pomembnejših del francoskega pisatelja in filozofa Denisa Diderota, ključne figure francoskega razsvetljenstva, poznanega tudi kot strastnega kritika konvencionalne morale, družbe in religije. Diderot je D’Alembertove sanje napisal leta 1769, v ustvarjalnem zanosu, zgolj v obdobju dveh mesecev, vendar je delo bilo izdano oziroma objavljeno šele leta 1830. D’Alembertove sanje so najboljši primer Diderotovega radikalnega znanstvenega in filozofskega prepričanja oziroma njegovih spekulativnih znanstvenih teorij, ki izražajo avtorjev materialistični oziroma ateistični pogled na univerzum, prikazan skozi blodnjave sanje njegovega prijatelja D’Alemberta, odličnega matematika, ki je skupaj z Diderotom ustvarjal Enciklopedijo. D’Alembertove sanje so umetniško delo, ki velja za enega od vrhuncev filozofije materializma, v katerem Diderot na svojstven in predvsem zanimiv način predstavi celotno filozofijo razsvetljenstva.
D’Alembertove sanje so napisane kot trije fiktivni dialogi, zato je delo razdeljeno na tri dele. Prvi del vsebuje pogovor med D’Alembertom in Diderotom, ki izpostavi svoje ideje o materializmu in dve razpravi, ki se nanašata na izvor življenja, razmnoževanje živali in navidezno senzibilnost materije. Gre za ideje, ki jih je Diderot obelodanil že leta 1749 v Lettre sur les aveuglesu, kjer je želel pokazati, kako so človeške ideje, značaj ter moralni in religijski položaj določeni popolnoma z materialnim stanjem njegovega telesa. V tem delu je priložnostno precej prepričljivo izpostavljena tudi razprava o »kuri in jajcu«.
Po neuspešnem prizadevanju, da bi D’Alemberta prepričal v svojo filozofijo materializma, v prvem dialogu, Diderot v drugem delu nadaljuje zgodbo v D’Alembertovi spalnici, kjer D’Alembert v blodnjavih sanjah razvija bistvene argumente Diderotovega materializma. Sanje se zdijo popolnoma nepovezane in nerazumljive, celo do te mere, da njegova bližnja prijateljica Mademoiselle de Lespinasse, ki si zapisuje njegove sanje, pomisli, da se mu je zmešalo in zato v strahu pokliče na pomoč zdravnika Theophile de Bordeuja. Bordeu je bil materialist, tako kot Diderot, zato brez večjih težav dešifrira vse D’Alembertove sanje, ki si jih je Mademoiselle de Lespinasse zapisovala.
Ko se kasneje istega dne D’Alembert dokončno zbudi in obleče, se odloči, da ne bo kosil doma in odide. Na tej točki zgodba preide v zaključni, tretji del, kjer Diderot prestavi dogajanje v stanovanje Mademoiselle de Lespinasse, kamor je na kosilo povabljen zdravnik Theophile de Bordeu. V tretjem dialogu se med Mademoiselle de Lespinasse in zdravnikom Theophile de Bordeujem razvije razprava na temo biološkega determinizma, o katerem se je razpravljalo že v drugem delu. Razprava teče v zvezi z etičnimi oziroma moralnimi in filozofskimi vprašanji, omenja pa se tudi nauk o metodah za dosego telesno in duševno zdravega potomstva ter križanje oziroma navzkrižno razmnoževanje.
Diderotu je uspelo v svojem delu na zelo zabaven in šaljiv način, skozi D’Alembertove nočne blodnje, uprizoriti določena filozofska stališča materialističnega monizma. Zgodba je še toliko bolj zanimiva, ker Diderot razlaga svojo filozofijo skozi speči lik, ki v blodnjavih sanjah razlaga filozofijo materializma, ki je v tistem trenutku sploh ne dojema, ko se zbudi, pa se je niti ne spominja. Glede na to, da je bil Diderot materialist, ki je zavrnil koncept Boga in duše, bi pričakovali, da se bo odpovedal tudi vsem karakteristikam in funkcijam, ki jima pripadajo. Vendar temu ni tako, kajti njuno vlogo prevzame materija kot edina obstoječa substanca v univerzumu. Iz materije se razvije mišljenje in porodi življenje. Materija je tista, ki poraja duha, kar hkrati pomeni, da je duša proizvod telesa oziroma se od njega sploh ne razlikuje. Vendar duša ni zgolj materialna, temveč zavestno misleče bitje. Je živ organizem, zelo kompleksna in samoorganizirana celokupna materija, ki ima celo to sposobnost, da se spreminja oziroma razvija v popolnejše, bolj dovršene oblike.
Na ta način Diderot razvija neke vrste idejo Boga, po kateri se živa bitja kot posamezni deli večje celote, ki imajo določeno samostojnost, združujejo v bolj dovršene oblike, ki bi se konec koncev razvile v enotno bitje, v popolno celoto, ki bi bila sposobna samozavedanja. Tako Diderotov Bog nastane kot posledica združevanja in razvoja žive materije. Četudi Diderot dopušča možnost obstoja takšnega Boga, ki ni vzrok, temveč učinek in bi lahko obstajal sicer kdaj v preteklosti oziroma tudi v prihodnosti, pa je njegova pojavitev malo verjetna, kajti pod vprašaj se postavlja zavedanje celote oziroma enotnost celote. Predpostavka možnosti obstoja enega enovitega bitja, ki bi bilo sposobno samozavedanja, temelji na Diderotevi špekulaciji o orjaškem polipu, ki je najprej živel kot enovito bitje in se nato razcepil v manjša živa bitja, skozi katera po svoji delitvi živi v življenjskih oblikah, kot jih poznamo danes. Iz te špekulacije pa Diderot razvija tudi koncept nesmrtnosti, večnosti oziroma posmrtnega življenja. Smrt zanj sploh ne obstaja. Je samo življenje, ki je večno, saj kar živi, je vedno živelo in bo živelo brez konca. Tako je tudi za Diderota materija živa in bi kot smiselna celota v procesu samoorganizacije lahko celo povzročila materializacijo Boga.
V tej celokupni materiji je vse povezano med sabo, kar pomeni, da njeni posamezni deli, posamezne bitnosti, pravzaprav nimajo lastnega obstoja, ampak prej same tvorijo ogromen, enovit, živ organizem, nespremenljivo celoto, v kateri je edina stalnica sprememba. Iz tega lahko sklepamo, da Diderot daje večji pomen celoti kot pa posameznim delom te celote. Ta prevlada celote nad njenimi deli se najbolje izraža v samih D’Alembertovih besedah in dejanjih. Zdi se namreč, da je D’Alembert podvržen celoti, kajti besede, ki jih izgovarja, niso njegove lastne, temveč besede, ki jih skozenj govori ogromno bitje, enovit živ organizem, ki je sposoben misliti in govoriti. V svojih nočnih blodnjah počne in govori stvari, ki jih drugače zagotovo ne bi. Med drugim izreka filozofijo, ki jo drugače zavrača in se hkrati še samozadovoljuje, ravno takrat, ko govori o samospočetju in razmnoževanju, se pravi o samo-reprodukciji materije. Četudi se lahko bralcu tovrstna filozofija in geste glavnega lika zdijo nekoliko nenavadne, vendarle imajo konec koncev smisel. Ko D’Alembertovo filozofiranje o samospočetju in razmnoževanju doseže stopnjo največje intenzivnosti, hkrati sam ob tem doživi spolni vrhunec. Kar nam želi Diderot povedati, je to, da je živa, celokupna, enovita materija reproducirala samo sebe skozi telo D’Alemberta, ki je zgolj del te celote in da misli, ki jih D’Alembert misli ter besede, ki jih izreka, niso njegove. Tisti, ki misli in izreka besede, je celota in ne del te celote. Celota je tista, ki misli in izreka besede skozi svoj posamezni del.
To filozofsko misel je Diderot razvijal že prej, in jo tudi predstavil v enem od svojih zgodnejših del Skeptikov sprehod. Ta filozofija sicer nekoliko spominja na Berkeleyevo, v smislu celote oziroma duha, ki misli, govori in deluje skozi svoje dele, duhovne bitnosti. Razlika je v tem, da je Diderotova filozofija materializem, medtem ko Berkeley prav nasprotno zanika obstoj materije. Kljub temu pa lahko vidimo pri obeh filozofih podobno idejo, da je celota oziroma duh tisti, ki ustvarja misli in ne deli celote oziroma duhovne bitnosti. Ta podobnost pa ni naključna. Če si lahko zamislimo spiritualni monizem, ki zlahka zaide v solipsizem, potemtakem je lahko po Diderotu filozofija materializma tudi materialistični monizem.