Malovernim to pismo! In obupanim in onim,
ki niso ne maloverni ne obupani, ampak stoje
s povešeno glavo in ne vedo, kaj bi in kako.
Tudi onim to pismo, ki so pogumni in močni,
v pozdrav njihovemu pogumu in moči.
In njim še najbolj, kajti pogum, to je zdravje!
V imenu Trubarja vam pošiljam to pismo in v imenu tistih,
ki so v molitvenike pisali naša imena, in v imenu tistih, ki so davno davno govorili naš jezik.
In v imenu poslednjih najbolj.
Kajti oni so bili prvi in odločujoči.
Prst so bili, ki na njej vzklije drevo
in zraste narod.
In v imenu teh vas pozdravljam najbolj.
(Srečko Kosovel)
#Človek: Milijoni umirajo, a Evropa laže. Zbir poezije in poezije v prozi. Strelice čiste misli, ki jo podpisuje Srečko Kosovel, vizionar, pesnik vsemirja. Pesniško-prozna celota, ki sije na razvaline človečnosti, je drhteče, a strumno, krhko, a kleno celičje.
Stopimo kvišku in dalje, do zenita! Novi Človek prihaja.
Fotogalerijo muzikalne nevihte World Histeria Orchestra, ki jo je na Festivalu Sanje razvetljeval Kosovelov #Človek, si lahko ogledate na tej povezavi.
Ne bojimo se neviht –
prehajamo v novo življenje –
stiska jezika, obkoljene sanje,
nagrmadene globine, nerazčesani prevrati –
Kje gori?
Kdo napenja jadro besede,
ki votlo ne bobni?
Človek,
sredi sveta stoji
človek.
Kosovel ga priklicuje.
Trezna misel sloni
na mirnem koraku.
Cvetí, zrak cvetí.
(Tjaša Koprivec)
Odlomek
Svetilka ob cesti
Kaj bi bil človek, če ti je težko
biti človekč Postani obcestna
svetilka, ki tiha razseva
svoj sij na človeka.
Naj bo, kakor je, ker, kakor je,
vedno je on s človeškim obrazom.
Bodi mu dober, temu človeku,
in nepristranski kakor svetilka,
ki tiho obseva pijančev obraz
in vagabundov in študentov
na cesti samotni.
Bodi svetilka, če ni ti
mogoče biti človek;
ker težko je biti človek.
Človek ima samo dve roki,
pomagati pa bi moral tisočerim.
Bodi zato obcestna svetilka,
ki sveti tisoč veselim v obraz,
ki sveti samotnemu, blodečemu.
Bodi svetilka z eno lučjo,
človek v magičnem kvadratu,
z zeleno roko znamenja dajoč.
Bodi svetilka, svetilka,
svetilka.
*
Evropa umira
Evropa umira.
Društvo narodov in apoteka,
oboje je laž.
Operacije. Revolucije!
Na sivi cesti stojim.
Rjavo listje pada z vej
in jaz se samo enega bojim,
kadar to drevje bo golo, črno stalo
in siva polja
in majhne hišice
in bom kričal,
pa bo vse, vse naokoli
molčalo.
*
Stojimo kakor na razstreljenem razcestju velike, do smrti napete borbe med evropsko civilizacijo in kulturo.
