Knjiga v sedmih poglavjih prvega dela govori o posameznih vidikih ustavno-sodnega odločanja, pri čemer izstopa obravnava najboljših, »veličastnih« odločb Ustavnega sodišča. V drugem delu so objavljena avtorjeva ločena mnenja iz obdobja, ko je bil ustavni sodnik (2000–2009). Po avtorjevi oceni so ločena mnenja podobna ameriškim, so podpisana, subjektivno obarvana, osvobojena oblikovnih spon in vsebinskih šablon, značilnih za odločbo. Odločba ob njih izpade kot formalna, preveč brezosebna, formalizirana in neinventivna. Zaton ločenih mnenj bi pomenil začetek konca poslanstva ustavnega sodnika in smisla obstoja Ustavnega sodišča. Spremno besedo je prispeval evropski sodnik dr. Boštjan M. Zupančič. Knjiga vsebuje tudi imensko in stvarno kazalo, pregled uporabljene literature in podatke o avtorju.
»Ribičič je v knjigi prepričljiv pri prikazu, da je funkcijo ustavnega sodnika razumel tako, kot jo je treba razumeti: kot poslanstvo in ne kot uradniško službo … kot odločen nadzor nad delom represivnih organov, kot nalogo pogumnega, ustvarjalnega in razvojnega branja ustave ipd. Tudi kot priložnost za empatijo kot sposobnosti vživeti se v položaj posameznika – pritožnika. In nenazadnje, kot funkcijo, ki je ne smejo zasesti posamezniki, ki se s svojim preteklim delom niso dokazali … (Dr. Andraž Teršek)«
Mnenja
Zaenkrat še ni mnenj.