Enciklopedija, materializirana v svojih 17 zvezkih gesel in 11 zvezkih bakrorezov, ni le plod svojega stoletja, temveč tudi svoje dežele, absolutistične Francije. Francije, ki je podpirala zasebne podjetniške podvige in se z njimi identificirala; Francije, ki je dopuščala nekonvencionalno misel – dokler se je ni odločila sankcionirati; Francije, ki se je gospodarsko in družbeno razvijala v nove smeri ter pronicljivim umom omogočala refleksijo teh novosti; Francije, ki je v razvijajočem se tisku omogočala svobodo za ostre polemike, v katerih so dobile besedo vse stranke: enciklopedisti, antienciklopedisti in tisti vmes. Francije, ki je bdela nad Enciklopedijo kot nad narodnim zakladom, ki je ves čas le en svobodomiseln korak od tega, da postane državni sovražnik.
Avtorji Enciklopedije torej niso bili le njeni štirje založniki, njeni trije uredniki, njenih 160 piscev, njenih 50 risarjev in graverjev ter neznano število anonimnih svetovalcev in informatorjev. Njeni avtorji so bili tudi žurnalisti, ki so jo branili ali napadali, pamfletisti, ki so jo obrekovali, cenzorji, ki so jo presojali, teologi in lobisti, ki so jo obsojali, ter uradniki in oblastniki, ki so jo z eno roko prepovedovali, z drugo pa podpirali. Avtor Enciklopedije je bil nazadnje celotni stari režim, režim privilegijev in hierarhij, ki ga je prav Enciklopedija pomagala omajati, morda nazadnje porušiti. (Iz spremne študije Mihe Mareka.)
