Izjemno stanje. Homo sacer, II,1

V nadaljevanju knjige Homo sacer. Suverena oblast in golo življenje se Agamben loti analize izjemnega stanja, in sicer tako s pravnozgodovinskega kot tudi filozofskega vidika. Izjemno stanje, ki je bilo v zgodovini moderne države začasni in izjemni ukrep suverene oblasti v kriznih situacijah, je postalo pravilo oziroma normalna paradigma vladanja za večino sodobnih demokratičnih držav. Agamben analizira zgodovino teh paradigm od Hitlerja do Guantanama in obenem osvetljuje  vzroke in posledice  njegove današnje razširjenosti. Opozarja, da se vsakič, ko izjemno stanje postane pravilo, zlomi krhko ravnotežje vej oblasti, na katerem temeljijo demokratične države. Ena najnevarnejših posledic posploševanja izjemnega stanja je po Agambenu  zameglitev razlike med demokracijo in totalitarizmom. V kritičnem pretresu pravnih teorij izjemnega stanja, začenši s Carlom Schmittom in Walterjem Benjaminom, Agamben gradi novo teorijo izjemnega stanja, opirajoč se pri tem na refleksije H. Arendt, M. Heideggerja, J. Derridaja in G. Deleuza.

 V svoji analizi izjemnega stanja, kot prevladuje danes, Agamben razgrne no man’s land med politiko in pravom in v novi luči pokaže povezavo med nasiljem in pravom.