Monografija razkriva nekatere ključne značilnosti neprekinjenega cerkvenega delovanja zoper raznovrstno družbeno »zlo« ter prizadevanj Katoliške cerkve za ohranitev »naravnega reda« in »prave morale« v slovenski družbi od konca 19. do začetka 21. stoletja. Čeprav je glavnina obravnave usmerjena v postsocialistično obdobje, je daljši časovni razpon potreben, da se izluščijo tiste značilnosti (prilagoditvenega) delovanja KC, ki so bistvene za njeno dolgotrajnost in trdoživost.
Za upravljanje prihodnjega razvoja družbe je pomembno, katera opredelitev družbenega zla bo postala veljavno merilo za načrtovanje konkretnih ukrepov in dejavnosti: ali bo to religijsko upravičena opredelitev, s katero se (z duhovnim popravljanjem) dejansko pomagajo krepiti obstoječa nesorazmerja v realnih možnostih življenja večine državljank in državljanov, ali pa njej nasprotno pojmovanje, ki zlo opira na izkustveno preverljive kazalnike stopnjujoče se družbene neenakosti.
