Wang Hui je eden najbolj izstopajočih sodobnih kitajskih družbenih mislecev. Je pomemben literarni teoretik in idejni zgodovinar, ki ga zaznamuje kritičen pogled na sodobno kitajsko politično in družbeno stvarnost. Wang Huijeva dela veljajo za najboljše kitajske akademske razprave, ki so v zadnjih dvajsetih letih ugledale luč sveta. Za naše bralstvo pa so še toliko bolj zanimiva v luči aktualnih teorij modernizacije, ki se še vedno domala izključno orientirajo po kriterijih, vzpostavljenih znotraj zahodnih akademskih diskurzov ter njihovih strogih ločnic med posamičnimi disciplinami in kategorijami.
Ta sodobni kitajski teoretik je cenjen tako doma kot v tujini, kar je na prvi pogled morda nekoliko presenetljivo glede na to, da je bil soudeleženec študentskih protestov leta 1989 na Trgu nebeškega miru v Pekingu in je tudi kasneje vseskozi vzdrževalkritično distanco do kitajskega političnega sistema ter uradne vladne doktrine. Ob tem mu je uspelo ohraniti svoj položaj v kitajski Akademiji družbenih ved, hkrati pa deluje tudi kot redni profesor na znameniti univerzi Qinghua v Pekingu. Na oddelku za kitajski jezik in književnost predava in raziskuje kitajsko idejno zgodovino. Wangovo delo ne nudi zgolj vrste uvidov v specifično in kompleksno naravo sodobne kitajske družbe in politike, temveč tudi vrsto možnosti novega, drugačnega razumevanja kitajske zgodovine in sedanjosti. A pričujoča knjiga nam bo jasno pokazala še nekaj drugega: če se bomo namreč pripravljeni dejansko soočiti s tovrstnim izzivom pomembne in dokaj radikalne reinterpretacije kitajske družbene, politične in kulturne stvarnosti, se bomo morali po drugi strani hkrati soočiti tudi z drugačnim razumevanjem evro-ameriške oziroma globalne zgodovine in sedanjosti. Zato Wang Hui poudarja, da konec revolucije – in z njim konec zgodovine – že dolgo ni več samo kitajski problem. Šele na osnovi tovrstnih uvidov si bo namreč možno utreti prvi korak na poti nove zgodovine, ki bo osnovana na mednarodni solidarnosti in humanizma.
