Monografija prikazuje in razčlenjuje razvoj ter rabo elektronskih medijev v slovenskem prostoru. S prepletom pristopa mediatizacije v obravnavi družbenih sprememb in perspektive občinstva v razumevanju medijev kot kulturnih praks se loteva historizacij telefona, kina, televizije in walkmana, ki jih obravnava na podlagi obsežnih etnografskih podatkov in skozi prizmo procesa ritualizacije medijske rabe. Z zgodovinskimi študijami avtorica tako ne razkriva le prelomov v vzorcih in načinih medosebnega komuniciranja, temveč razvoj elektronskih medijev premišljuje ob procesih oblikovanja slovenskega naroda in nacije, transformacije odnosa med javnim in zasebnim ter sprememb v razumevanju časa in prostora. Monografija, ki združuje pretekle študije Maruše Pušnik in jih povezuje v izvirno celoto, tako vstopa v polemiko o »starih« in »novih« teorijah medijev in komuniciranja, ki so jo obudile konceptualizacije in kritike mediatizacije kot družbenega metaprocesa, četudi se teh razprav neposredno ne loteva. Poleg uvoda, kjer postavi konceptualne in kontekstualne koordinate, ter zaključka sestavljajo monografijo štiri poglavja z zgodovinskimi študijami razvoja in rabe posameznih elektronskih medijev ter poseben metodološki razdelek.
(iz recenzije prof. dr. Igorja Vobiča).
