ALMA M. KARLIN in
… MESEČEVE SOLZE PERUJA
Jerneja Jezernik
Svetovna popotnica in pisateljica Alma Maximiliana Karlin iz Celja (1889–1950) si je med svojim edinstvenim potovanjem okrog sveta med letoma 1919 in 1927 za eno prvih popotniških destinacij izbrala Peru. Njena naklonjenost do te dežele je izvirala še iz časa, ko se je med prvo svetovno vojno iz Anglije zatekla najprej na Norveško in potem še na Švedsko. V bogato založeni stockholmski univerzitetni knjižnici je z velikim zanimanjem v španskem izvirniku prebirala znamenito knjigo Comentarios reales que tratan del origen de los Incas iz 16. stoletja. V njej Garcilaso de la Vega, potomec konkvistadorja iz andaluzijskih plemiških krogov in inkovske princese, obširno predstavlja inkovsko zgodovino in kulturo ter uničevalska španska osvajanja Peruja. Še pred tem je v Parizu v knjižnici St. Genéviève odkrila slovnico stare kečuanščine, dvornega jezika Inkov, s katerimi se je počutila globoko povezano.
Konkretno je Alma M. Karlin na perujska tla stopila aprila 1920. Najprej se je s čezoceanskega parnika Bologna izkrcala v pristanišču Mollendo na jugu Peruja, ki ga je opisala kot najbolj zakotno pristanišče, kar jih je kdaj videla. obiskala. Večino svojega časa v Peruju je preživela v Arequipi in njeni okolici ob vznožju 5822 metrov visokega vulkana Misti. »Polaščali so se me občutki, kakršnih nisem doživela nikoli v življenju, ne prej ne pozneje, ko sem gledala mimo bežeče rjave perujske gore s snegu podobnimi terasastimi polji soli, medtem ko me je vlak vozil gor proti visokim Andom, in ti občutki so se še stopnjevali, ko sem stala ob vznožju Mistija za Arequipo. V meni se je prebudila neka slutnja, neki v meglo zavit spomin. Te gore sem od nekod poznala in tudi one so poznale mene,« je svoje prve občutke in povezanost z deželo otrok Sonca zapisala v svojem poljudno-literarnem delu Smrtonosni trn (1933).
Na ravnino okrog Arequipe in v nevarne višine Mistija je postavljena tudi Almina novela Mesečeve solze, ki je leta 1935 v nemškem izvirniku izšla pri vroclavskem založniku P. Kupferju, v slovenskem prevodu pa med bralce in bralke prihaja prvič. Mistične soteske in globoke razpoke vulkanske gore v neposredni bližini Arequipe so prizorišče tragičnega konca malce naivnega, zasanjanega, redkobesednega in celo za kanček »začaranega« Dominga oziroma Andija Huallpe, ki se (duhovno) zaplete v ljubezenski trikotnik z Evropejko Elizo.
Mladenič inkovske krvi (»poteptani sin poteptane rase«), otožnega pogleda in suhljate postave, si na vse mogoče načine, tudi s pomočjo urokov, poskuša pridobiti naklonjenost mične in izobražene gospodične Elize, hčere lokalnega bančnega direktorja evropskih korenin. Za Dominga, ki ga prvič v življenju popolnoma prevzame hrepenenje po ženski, je tujka mistično lepa: ima svetle lase, ki naj bi jih pozlatili sami zlati prsti sončevega boga Intija, oči nebesne barve z vrha Mistija in lica, podobna belini snega te svete inkovske gore. Po Indijančevem poskusu zastrupitve Elizinega zaročenca Hansa Ulricha z »začarano« temno tekočino trpkega okusa se zatresejo tla Mistija in za vedno pogoltnejo Andija Huallpo. Njegova smrt predstavlja žrtev, s katero lahko Eliza reši življenje svojemu zaročencu in v svoj partnerski odnos zdaj vstopa kot zrela, modra ženska, polna življenjskih preizkušenj.
Recenzenti so v Alminem času Mesečeve solze označili za napeto besedilo z brezkompromisno čutnostjo, grozljivim dogajanjem in globokim olajšanjem zaradi srečnega izteka dogodivščine. Besedilu so pripisali tudi poetičnost in romantičnost, ne pa sladkobnosti, zaradi česar lahko novelo z zanimanjem in radovednostjo prebiramo še danes.
