Knjiga Theodorja W. Adorna, enega glavnih predstavnikov frankfurtske šole, ki je v tridesetih letih 20. stoletja emigriral v Združene države Amerike, je bila v obliki fragmentarnih zapisov napisana v času med letoma 1944 in 1947. Naslov Minima moralia je aluzija na Aristotelov klasični spis o etiki Magna moralia. To Adornovo »najbolj intimno« delo, napisano na podlagi izkušnje fašizma v Evropi, – patetično rečeno – odgovarja na vprašanje, kako po tej izkušnji ostati človek. Uvodni epigram »Življenje ne živi«, dobro ilustrira avtorjevo pesimistično naravnanost in nevero v možnost »dobrega, poštenega« življenja.
Hkrati so Minima moralia ena prvih knjig, v kateri evropski intelektualec izraža šokiranost nad tem, kar se dogaja v Ameriki v štiridesetih letih. Družba množične kulture je za Adorna potrditev teženj, ki so implicitno navzoče v moderni družbi na splošno, teženj, ki so pripeljale do eksplozije tretjega rajha. Avtor v bolj ali manj fragmentarnih odlomkih razmišlja o pozni industrijski družbi, o subverzivni vlogi igrač, bedi družine, propadu umetnosti konverziranja, vzponu okultizma itn. Adorno pokaže, kako so tudi najmanjše spremembe v vsakdanjem vedenju povezane z najbolj katastrofičnimi dogodki 20. stoletja.
Knjiga je absolutna klasika.
