Besedilo »Temeljni verzi o srednji poti« predstavlja enega največjih zakladov budistične misli. Gre za osrednje delo filozofa Nagarjune (pribl. 150–250 n. št.), ki velja za ustanovitelja »šole srednje poti« in ga imajo nekateri za najpomembnejšega budističnega misleca po Budi. Nagarjuna v svoji filozofski pesnitvi razlaga in utemeljuje nekaj temeljnih pojmov mahayana budizma, zlasti »praznino« in »soodvisno porajanje«. Gre torej za »ustanovno besedilo« madhyamake oz. »šole srednje poti«, ki je eden od temeljnih gradnikov mahayana budizma.
Slednji predstavlja trenutno najbolj razširjeno različico budizma v Aziji (Tibet, Kitajska, Japonska), ki ima od sredine prejšnjega stoletja vse večji vpliv tudi na Zahodu: s pomočjo Temeljnih verzov se lahko bralec pobližje seznani z njegovimi miselnimi temelji. S pomočjo posebne štiričlene logične metode, znane tudi kot »tetralema«, dokazuje, da so vse ontološke pozicije nevzdržne in da so posledično vse obstoječe stvari brez lastne bitnosti, tj. medsebojno pogojene in prazne.
Nagarjuna tako razširi in radikalizira tezo o neobstoju jaza ali ne-jazu, ki je bila prisotna že v starejših filozofskih šolah in predstavlja centralni (ne)steber budistične filozofije. Prevod enega najpomembnejših del indijske filozofije slovenskemu bralcu omogoča, da v lastnem jeziku vstopi v pisani svet te vse prevečkrat in po krivem spregledane miselne tradicije. Delo so iz sanskrta prevedli Gašper Kvartič, Ana Bajželj in Sebastjan Vörös. Slednja sta tudi avtorja obsežnega spremnega besedila.
