The Critique of Practical Reason

Kritika praktičnega uma je posvečena praktični filozofiji oziroma etiki in predstavlja temelj Kantove etične družbe. V prvem delu etiko med drugim prepozna v fundamentalni svobodi posameznika in njegove sposobnosti po samo-oblasti. V ospredju svoje etične filozofije Kant obravnava izjemno vlogo kakovosti volje kot poglavitnega merila za vrednotenje kakega delovanja. Delovanja so podrejena empiričnim naključnostim in jih po Kantu ne smemo imeti za nekaj svobodnega. Iz tega sledi, da nekemu delovanju naravno kakovost lahko daje le umu primerna kakovost volje.

V drugem delu se srečamo z metodologijo čistega praktičnega uma, kjer zastavi vprašanje, kako je mogoče um narediti ne le objektivno, ampak tudi subjektivno praktičen. Kant zagovarja, da imajo načela opraviti zgolj s subjektivno voljo, praktično pravilo pa je produkt uma, ker predpisuje dejanje kot sredstvo za dosego učinka kot namena; maksima (življenjsko vodilo) je subjektivno praktično načelo. Medtem ko imperativ izraža objektivno primoranje, nujo, kajti um ni čisto sam določitveni razlog volje. Temeljni zakon čistega praktičnega uma pravi, da deluj tako, da lahko velja maksima tvoje volje vselej hkrati kot načelo obče zakonodaje.