Zgodba o biserih (Šri Mukta čarita)

Zgodba o biserih (Šri Mukta-čarita) je igriva epizoda Šri Krišnovih nadsvetnih zabav, kot jo je bil zapisal vajšnavski svetnik Šrila Raghunath das Gosvami. Zgodba poteka kot dva različna dialoga hkrati. V prvem Šri Krišna sam pripoveduje zgodbo svoji ljubljeni ženi Šri Satjabhami, medtem ko počivata na zofi v kraljevskem mestu Dvaraki. V drugem pa je naratorka Samandžasa, učenka velike asketke Bhagavati Pornamasi, ki zgodbo govori Šri Lakšmani, še eni Krišnovi kraljici v Dvaraki. In ta dva prizora se v razgrinjanju pripovedi stalno izmenjujeta. Raghunath das je zaradi svojega skrajnega odrekanja čutnim užitkom lahko v celoti dojel Krišnove duhovne zabave, ki jih potem opisal v obliki dovršene sanskrtske poezije. V tej obliki je lahko kreativno razširil jezikovne meje, da je upodobil brezprimerno ljubezen med Krišno in njegovimi družicami, nas pa napeljal, da razširimo svoje razumevanje božanske ljubezni, medtem ko beremo na videz posvetna (in včasih zelo burkasta) prerekanja med Krišno in njegovimi prijateljicami glede »pridelka« Krišnovih biserov. Pričujoča izdaja Zgodbe o biserih ni prevod sanskrtskega originala, ki ga je Šrila Raghunath das Gosvami napisal okoli leta 1550, pač pa prevod bengalske izdaje v verzih, ki jo je leta 1624 pripravil znani godijski vajšnava Narajana das. Sanskrtski original Šrila dasa Gosvamija je bil napisan v neprekinjenem toku v slogu čampu – mešanici proze in poezije. Narajana das pa je svoj prevod v bengalščini zaradi boljše preglednosti razdelil na šest poglavij, česar se drži tudi naš prevod.