Goran Radovanović, idejni vodja projekta Moč ljubezni in avtor pesniške zbirke Pogum za ljubezen, je s svojo navdušenostjo v ekipo združil prave romantike in izpeljal projekt, s katerim želi doprinesti k iskrenim odnosom in pogumnemu izkazovanju ljubezni. Spodaj si lahko preberete intervju, v katerem razloži zakaj in kako se je porodila ideja o projektu Moč ljubezni.
Se lahko predstavite in nam poveste nekaj o sebi?
Najprej moram povedati, da se ne strinjam z najavo (smeh). Nisem idejni vodja tega projekta, ampak sta to Tjaša in moja hči Tijana. Jaz sem samo nekdo, ki je še pred nekaj dnevi živel popolnoma sam z mislimi, sprehodi in nekimi povsem drugimi načrti. In potem sta se zgodili oni. Njuna moč, ljubezen, duh in navdušenje sta kot na krilih ponesli v višave tako mene kot tudi pesmi. Vse se je razvilo tako kot so tudi nastajale pesmi. Povsem organsko, ne ker bi želeli, ampak ker nismo imeli izbire. Ko ljubezen pokliče, se moraš odzvati in mi smo se odzvali. Od takrat jočemo, se smejemo in smo to kar smo. Preprosti ljudje, ki čutijo in še verjamejo v neko nepokvarjeno ljubeče bistvo, ki živi nekje globoko v nas.
Kar pa se tiče tega dela “o meni”, pa ne vem kaj bi rekel. S tem vprašanjem sem se ukvarjal in ukvarjal, pa nisem prišel do konca. Najlažje je našteti formalne opise. Ime mi je Goran, sem univ.dipl.fil., ki je prestopil meje “razuma” in si drznil zaupati v ljubezen. Iz osebne izkušnje vem, da ima ljubezen zdravilno moč, če jo le znamo ločiti od strasti in spoznati pravo duhovno naravo človeka. Priložnosti so v naših rokah in skupnosti, ki so okoli nas in nam pomagajo sproščeno uživati in živeti blagoslove, ki smo jih deležni, če le znamo pogledati iz perspektive smrti. O tem kaj obžalujemo, ko se enkrat duša sooči sama s seboj, nam vedo veliko povedati zaposleni v Hospicu in spovedniki, ki spovedujejo umirajoče. Naučil sem se, da je življenje lepo. Skozi solze sem spoznaval moje napake, napake sveta, pa tudi zveličanje in pomen ljubezni. Zame je ljubezen prava resnica sveta in tudi ko nismo zadovoljni, se lahko pogledamo oziroma se vprašamo, kaj se nam dogaja skozi optiko ljubezni ali nje pomanjkanja. Vse kar mora iti, spusti naj gre. Veliko prostora bo ostalo za zelo malo stvari, ki pa bodo tako velike, da te bodo obogatile kot te ne bi moglo nič kar si držal skupaj s prevarami in načini, ki jih “narekuje” svet. Samo kar je nastalo iz ljubezni bo ostalo. Ne boj se. Nasmej se, vedi in zaupaj.
Zakaj ste izbrali poezijo za izkaz ljubezni?
Poezije nisem izbral jaz. Mislim, da je ona mene. Temu pravim vesela duša. Zgodilo se mi je, ko je bila pri meni moja ljuba hči, ko je bila še majhna. Takrat sva se zabavala tako, da sva se tudi cel dan skupaj pogovarjala v rimah. Smejala se je in jaz si nisem mogel pomagati. Ko je duša vesela, je to močnejše od mene. Tudi jaz sam postanem priča temu, kot bi bil poslušalec, sledim in se navdušujem. To se je zgodilo samo ob moji hčeri, ki jo nadvse ljubim in je moj angel. Nisem vedel, da se mi to lahko zgodi tudi s kom drugim. Za zdaj sta v meni to vzbudili smo moja hči in ona. O marsičem ne morem govoriti. Lahko povem samo, da takrat poezija vre iz mene, kot da bi vrela iz cele duše in celega telesa. Te pesmi sem včasih čutil kot kose mene samega, mojega mesa, duše. Ljudje pogosto pravijo, da je poezija jezik ljubezni. V to verjamem, čeprav imam sam raje druge izraze ljubezni. Jutranje poljube, ples med kuhanjem kosila, prežemanje teles brez zavesti v popolni predanosti strasti. Mnogo raje kot svinčnik ali tipkovnico. Ko ni drugega, se človek mora nekako reševati.
Zbirka pesmi ima pomenljiv naslov Pogum za ljubezen, mar pravite, da za ljubezen potrebujemo pogum?
Ja, bi rekel, da je treba biti pogumen in tudi malo ignorantski in ne poslušati drugih. Sam tečeš svoje kroge. Naučil se boš kar se moraš naučiti. Zelo dobro je biti v družbi duhovnih ljudi, ki ti pomagajo razumeti kaj te žene in kako si sestavljen, narejen notri v sebi. Imam srečo, da sem spoznal patra Gostečnika, ki mi je s spovedmi pomagal odkriti globine in dimenzije, ki jih z “navadnimi” ljudmi nisem mogel. On ima neko moč, ki jo težko opišem. Po spovedih pri njem sem včasih hodil po svetu kot zamaknjen. Pogled mi je usmeril nekam, kjer nisem vedel, da kaj obstaja in tam sem odkril veliko resnic in se rešil prenekaterega predsodka. Na primer eden od najbolj trdovratnih je bil ta, da sem vedno mislil, da je ljubiti sebe egocentrično početje, potem pa sem dojel kaj to pomeni. Šele kot tak, lahko daješ ljubezen na pravi način in s tem imajo tudi tisti okoli tebe možnost, da se pokažejo kako te v resnici obravnavajo, oziroma jim lahko pomagaš, da zaupajo vase in začnejo tudi oni ljubiti sebe. Ljubezen do sebe ne izključuje ljubezni do drugega. Ravno obratno. Ljubezen do sebe je pogoj možnosti ljubezni do drugega, sicer se hitro zapleteš v štrene, ki jim rečeš ljubezen, a s pravo ljubeznijo nimajo dosti skupnega. O tem bi se dalo povedati še veliko, ampak mislim, da to ni namen tega pogovora. Lahko kje drugje, kdaj drugič. Hvala za vprašanje.
Omenili ste, da pesmi sprva niso bile namenjene javnosti. Kako to, da ste se vendarle odločili, da jih izdate?
Ja, to je res. Ta pot, ki je bila vse kaj drugega, kot sem si želel, je bila zame sramotna. Nekakšna izguba. Tolklo me je spoznanje, ječal sem v obupu, ko se mi je razodevalo kako malo je treba, da se uniči nekaj tako velikega in lepega. Kako neobčutljvi smo, kako smo zašli kot bitja in kako zlahka jemljemo vse. Svetost obstaja. Samo to vem. Videl sem, izkusil in pričam.
Prva pesem je bila prebrana slučajno, brez nekega namena na Gornjem trgu v Ljubljani, na prigovarjanje nekega dekleta, ki me je spraševalo zakaj sedim sam v praznem lokalu potem, ko že dolgo ni nikogar več in kaj pišem. Povedal sem in nisem bil za to, da bi delil, a je lepo prosila. Nisem želel izpasti aroganten in “zaguljen”, zato sem prebral. Jokala je, objela me je in skupaj sva jokala. V tistem trenutku nisem bil več sam. Leta moje samote so se začela, ko je bivša iz maščevanja od mene odtrgala mojo hči. Bilo je kot bi mi nekdo na živo iztrgal srce. Bivša je vedela kako čutim in kako me boli, a ni ji bilo mar. Poskušal sem nekako najti zdravilo oziroma rešitev, ampak ni šlo. Živel sem samo, ko sem videl mojo malo princesko. Opazil sem, da sem zelo čuden človek. Zaradi dela sem veliko med ljudmi, a redko kdo me pozna in je videl moje bistvo. O meni kroži veliko zgodb, a žal opažam, da se ljudje ne zavedajo, da veliko teh “scenarijev” napišejo oni sami iz njihovih, njim lastnih vsebin in vse to z menoj nima neke posebne zveze. Ko se je zgodila ona, pa je vse postalo drugače. Moja hči je rekla, da ji je všeč, ko sem tak. “Kakšen?” sem jo vprašal. “Tak, okrogel,” je rekla. “Kakšen sem bil pa prej,” sem se navihano pozanimal. “Tak, kvadraten,” je odgovorila. Razumel sem, smejala sva se in jaz sem bil blagoslovljen, da imam takega otroka.
Te pesmi so se porajale v resnici. Niso bile pisane, ampak sem bil v službi razodevanja, kot zapisnikar. Dolgoletnemu prijatelju Tomiju sem enkrat zaupal eno in jo je želel imeti, da jo je poslal svoji dragi. Nisem mu mogel reči ne. Toliko se je namučil zame, ko ni bilo lahko, da sem to z veseljem storil zanj. Takrat sem prvič videl kakšno veselje mu je dala tista pesem. Kako bogato in uresničeno se je počutil, ko je lahko svoji dragi povedal kar je želel. Videl sem, da je ta pesem naredila nekaj dobrega in takrat sem spoznal, da mogoče ne bo nič narobe, če dovolim, da so tudi drugi deležni tega, kar nam je bilo podarjeno. Pesmi sem tako izdal na prigovarjanje in spodbude znancev, prijateljev, sodelavcev in naključnih poslušalcev, ki so slišali ali brali “moje” pesmi. Ni bilo lahko, a sem se na koncu odločil, da jih delim z javnostjo in ni mi žal. Zdaj ko vidim, kako ljudje začutijo in kako zažarijo, ko jih preberejo, sem vesel. Imam občutek, da sem naredil nekaj dobrega in želim tako nadaljevati.
Zakaj pa čokolade?
Ja, čokolade (smeh). Knjiga je v povezavi s čokolado zaradi neke prigode, oziroma zaradi nje – ene ženske. Ona je bila zame tista ena in edina. Vsakomur želim, da enkrat v življenju sreča svojo usodo in če jo oziroma ko jo, naj jo čuva. Predvsem pred samim seboj. Težko bo, ker bo spregovorila vsa resnica. Takrat imamo možnost, ampak potrebno bo tudi veliko moči in razuma, da ostane in da zaživita. Tudi ženskam polagam na srce, ne bodite brzoplete. Tudi vam se dogaja, da ne razumete. Za ta opojni ples ljubezni in ohranjanje le-te, da traja, sta potrebna dva. Želim vama, da se srečata. Takrat bo jasno, da je duh močnejši od materije, da sorodne duše obstajajo in potujejo, a najbolj pomembno naj bo, da svetost obstaja in da zoper njo to ljubezen ne pregrešita, ampak jo uživata in branita pred celim svetom.
Jaz pač govorim iz moške perspektive, ker sem moški. Lepo je, ko najdeš, srečaš “njo”. Tisto eno, ki te zaznamuje in ti spremeni življenje, da spoznaš, da čudeži obstajajo, da ljubezen je mogoča, a tudi, da obstajata svetost in lastne napake. Nekatera spoznanja so navdihujoča, a nekatera spoznanja o sebi so lahko tudi boleča. Samo na ozadju svetosti in ljubezni lahko uvidimo globino svoje občasne nezadostnosti. Priložnost imamo delati na tem, da postajamo boljši ljudje zase in za druge. Samo tako bo naša sreča popolna in nobena izguba ne bo izguba, ampak nova stran v knjigi življenjskega učenja. Kljub temu, čim manj izgub, več hvaležnosti in obilo uresničene ljubezni in predvsem poguma za ljubezen.
Pesmi izdajate v lični leseni škatli v obliki srca; Nam poveste zakaj tak dizajn?
Oblika “knjige” je simbolična. Če je srce osamljeno in se počuti kot da mu manjka druga polovica, je bolj solzi podobno. V desni polovici oziroma solzi so shranjene pesmi. A treba je vedeti, da je le odprto srce sebi podobno in le odprto srce, ki se izpove in zbere pogum čutiti in sprejemati tveganja, ki jih prinaša življenje, je srce, ki se lahko o sebi in drugih nauči kar rabi za svojo lastno dovršenost. Zato ima celotno srce na levi strani tudi prostor za dodatne malenkosti, ki jih je mogoče zapolniti tekom leta in bo tako srček uporaben za več priložnosti.
Torej pravite, da je možno srce uporabiti večkrat?
Da, točno tako. Pesmi, ki so izdane v zbirki, so narejene tako, da jih lahko oddate posamično, torej eno po eno ali več skupaj, po lastni izbiri in ob posebni priložnosti. Pesmi niso vezane, ampak “osvobojene”. Niso “izdane”, ampak “podarjene”. V prvi izdaji jih je dvajset. Vse skupaj jih je trenutno izbranih štirideset. Tako, da jih boste lahko izbrali za različne priložnosti še celo leto ali še dlje. Tako bo vaše darilo ljubljeno osebo spominjalo na vas še veliko let in ob različnih priložnostih. Če pesmi za posebno priložnost slučajno ne najdete, pa sem si zamislil, da dobi vsak, ki izdajo te zbirke podpre z nakupom na naši spletni strani, eno pesem v dobrem. Pri tem lahko uporabite kontaktni obrazec na spletni strani.
Na družabnih omrežjih smo zasledili veliko slavnih, ki vam pomagajo pri promociji tega projekta. Kako ste jih prepričali v sodelovanje?
Joj, moj bog! Slavnih?!? Ne vem; Ta koncept me nekako zmoti. Tudi jaz sem bil nekoč “slaven”, nastopal po tujini, dajal intervjuje, delal kot voditelj na nacionalki, itd. Te zadeve so zelo relativne. Pri nas je nekaj ljudi, ki jih zelo cenim, a cenim jih zaradi njih samih. To so lepi ljudje in veliko jih žal ne more živeti od svojega talenta, kar me je dolgo bolelo in zato sem tudi poskušal z art klubom Jazzbina, ampak zadeva je mnogo bolj kompleksna kot se zdi. Ti ljudje, ki so izid pesmi podprli, so predvsem ljudje, ki jih imam rad, ki so me navdihovali in to počnejo še zdaj. Ljudje, ki prinašajo s seboj neko posebno lepoto. Cenim jih in ljubim. Res je tudi, da sem pred leti sodeloval pri projektih na televiziji, kjer sem imel priložnost spoznati zanimive ljudi. Z vsemi sodelujočimi sem stkal prijateljske vezi in ker me poznajo, so bili pripravljeni za projekt, kjer je v ospredju ljubezen, stopiti z menoj v pogum in sodelovanje. Za to se jim iskreno zahvaljujem. Imel sem tudi srečo in sem bil blagoslovljen s srčki, ki so zasijali in pomagali k temu, da se zadeva uresničuje in se imamo lepo. Našel sem skupnost ljudi, ki še verjame v ljubezen. Iskreno, občutno in hvaležno. Celo Caballus, ki so mi pomagali pri oblikovanju in tisku so taki: Štirje otroci, kmetija, konji in grafične rešitve. Ne moreš verjeti kaj vse združi ljubezen.
Torej verjamete v ljubezen?
Da, seveda. Ne glede na to kar se dogaja danes v svetu, sem skozi oči ljubezni spoznal prečudovite ljudi, kar sicer morda ne bi bilo mogoče. Samo ljubezen nam lahko pomaga. Ljubezen in lepe manifestacije ljubezni: sočutna skrb, tiho opazovanje, ki v sebi nosi nasmeh, zrenje z milino, predvsem pa ni odveč povedati, da človek ni najpametnejše bitje in da vse šole NLP, retorike in manipulacije oziroma poskusov, da bi vladali nad dugimi, nimajo dovolj sape. Ljubezen je tu, zahvali se ji. Veliko lekcij je še pred menoj in hvaležen sem za vsako od njih. Hvala tebi Tjaša, hvala bogu za mojo lepo srčno hčer, hvala za vse kar sem še do nedavno mislil, da je kazen in prekletstvo, pa sem potem ugotovil, da je preštevanje blagoslovov največje darilo sebi. Svetu in ljudem – hvala.
