Zgodovinarja Petra Burka slovenskemu bralstvu ni treba posebej predstavljati, saj je pričujoča knjiga že peta njegova knjiga, prevedena v slovenščino.[1] Doslejšnji prevodi so opremljeni tudi s spremnimi študijami, ki so Burka in njegovo prakso kulturne zgodovine opisale in analizirale z različnih zornih kotov. Zato bo bolj smiselno, da se v tej študiji posvetimo temi, ki jo obravnava pričujoča knjiga, in njeni obravnavi v Burkovem delu.
Tema knjižice je, kot pove že njen naslov, kulturna hibridnost. To je tema, ki je od osemdesetih let prejšnjega stoletja naprej postajala vse bolj popularna in osrednja v malone vseh disciplinah družboslovja in humanistike. Taka ostaja še danes, čeprav je svoj zvezdni trenutek najbrž že doživela.
Pričujoča knjižica je napisana v značilno jasnem in zelo dostopnem jeziku. Burke se v svojih prikazih znanstvenih konceptov, teorij in problematik pogosto giblje blizu »spodnjega roba«, kjer se stroga akademska obravnava prelevi v popularizacijo. Vendar pa zmeraj pazi, da tega roba ne prestopi, da torej s poenostavljenimi in privlačnimi prikazi teoretskih konceptov, tako značilnimi za njegovo pisanje, ne gre predaleč.[2]
Akademsko pisanje, ki se giblje blizu »spodnjega« roba, pogosto opravlja funkcijo uvoda ali učbenika. Čeprav Burke svoje knjižice o kulturni hibridnosti ni izrecno označil za učbenik ali za uvod v študije kulturne hibridnosti, ta lahko vseeno odlično opravlja obe nalogi. Knjižica namreč ne prinaša nobenih pretresljivo novih spoznanj o hibridnosti, temveč predvsem pregledno prikazuje, povzema, kritično ovrednoti in diskutira o obstoječem stanju raziskav na tem področju. Njena izvirnost in novost se kaže predvsem v domiselni organizaciji prikaza problematike, ki jo je razčlenil (ter uredil po poglavjih) po ključu variacije objekta, variacije terminologije, variacije položaja, variacije odgovora in variacije rezultata kulturne hibridizacije. Od izida knjige do danes se je ta organizacija izkazala za produktivno in je pomagala narediti več reda v obravnavi problematike. Verjetno pa je proizvedla tudi nekaj teoretskih učinkov, ki so prispevali svoj delež k spoznanju, da je, če se izrazimo malce aforistično, navsezadnje tudi hibridnost (koncept hibridnosti) le hibrid. (Iz spremne študije Bojana Baskarja)
[1] Prve štiri so: 1. Revolucija v francoskem zgodovinopisju (slov. prev. Breda Luthar, Studia humanitatis, Ljubljana, 1993), 2. Evropska renesansa: središča in obrobja (slov. prev. Marko Štuhec, Založba /*cf., Ljubljana, 2004), 3. Socialna zgodovina medijev (z Aso Briggsom) (slov. prev. Marjan Sedmak, Sophia, Ljubljana, 2005), 4. Kaj je kulturna zgodovina? (slov. prev. Matjaž Šprajc, Sophia, Ljubljana, 2007).
To še bolj pade v oči v eseju
ri Bahtinu je pomembneje to, da ni njegov pojem nenamerne hibridnosti v ničemer inovativen. v ko
[2] Ob tem velja tudi opozoriti na določeno asimetrijo in nepravičnost v obravnavanju »spodnjega« in »zgornjega« roba ali »prevelike« in »premajhne« razumljivosti besedila oziroma na asimetrijo med vrednotenjem »prevelike« in »premajhne« jasnosti. Nejasna in komplicirano napisana besedila so v današnji akademski kulturi deležna veliko večje strpnosti in prizanesljivosti kot domnevno prelahka in povsem transparentna besedila. Pogosto se zdi, kot da bralci ne bi znali razbrati ali si ne bi drznili poskusiti presoditi, ali nepresojna besedila skrivajo dragoceno, vendar teže dostopno vsebino, ali pa zgolj maskirajo pomanjkanje vsebine, zmedeno mišljenje, pomanjkljivo obvladovanje materije ali celo čisto navadno pretencioznost in snobizem.
