O nekaterih drugih: štirje eseji o preobilju

Globoko v sebi skrivamo drugo prepričanje – in tam je skrita »resnica« niča. Naš nič, moj nič, potencialni nič hipostaze – je nič vsega. […] Ta anhipostatični nič je skrivna vednost civilizacije, ki je prišla do jasne artikulacije v nihilizmu, s kakršnim smo se srečali na začetku. Zaradi tega niča se ljudje ubijajo – v globini se jim zdi odpošiljanje drugega v nič najhujša kazen in najlepše maščevanje. Zaradi njega ljudje ubijajo sebe. Zaradi njega ljudje obupano zrejo v svet kot izpraznjene maske, izsušene gmote mesa, iz katerih je odtekla kri, še preden so umrli. Zaradi njega ljudje pijejo in se omamljajo, da pozabijo – pozabijo prav na ta nič. Zaradi njega se oklenejo divje transgresivne ljubezni in nore naslade, najsi jo daje kdorkoli ali karkoli – da bi imeli občutek, da so živi, čeprav v globini vedo, da niso več. Da bi njihov ugašajoči plamen zažarel, preden ugasne – a je že ugasnil. Zaradi njega ljudje iznajdevajo skupne zgodbe, od mitov do ideologij, da bi pozabili, kako vse to ni nič, ker nič preži v globini njih samih. Zaradi njih se izgubljajo v predmetnem, v stvareh in premoženju, v projektih in načrtih, kopičijo stvari, proizvajajo, poistovetijo sebe s svojim delom. Zaradi njega se upirajo in zaradi njega pokoravajo. V vsem tem, sredi vsega kraljuje mračni nič. To je njegova igra. Vse to je njegov ples.

»Zagotovo je Kocijančičevo delo treba umestiti v kontekst partikularne filozofske tradicije in bo kot tako največ ponudilo bralcem, ki jim je tovrstna smer blizu, a naposled delo pomeni presežek ali dar, ki bi ga lahko odprli tudi tisti na drugih bregovih miselnega morja.« -(3. program Radia Slovenija).