Na križiščih diskriminacije

Pri delu na področju (ne)diskriminacije se je mogoče pogosto srečati z očitkom, zakaj se diskriminacijo toliko poudarja, zakaj izvajati vse te seminarje o načinih ukrepanja zoper njo, čemu vse plakatne in druge akcije, saj naj to vendar sploh ne bi bil tako velik problem. Vendar problem obstaja, a je skrit, saj žrtve prepogosto o njem nočejo govorit ali pa diskriminacije ne prepoznajo, jo opravičujejo in razumejo kot povsem običajno in splošno sprejeto ravnanje. Osebe in skupine, ki so diskriminaciji še posebej izpostavljene, se ne zavedajo, da z molkom opravičevanjem diskriminacije pomagajo vzdrževati stanje, v katerem se zdi sprejemljivo, da se v primeru diskriminacaje potrpi (kar pa nikakor ne pomeni, da so one krive, da je do diskriminacije sploh prišlo).

V pričujočem besedilu bomo prvenstveno razpravljali o tistih osebnih okoliščinah, ki jih tematizirajo različni dokumenti Evropske unije. Kot ugotavlja Verloo(2006:212), so v Evropi v zadnjih tridesetih letih na področju diskriminacije sprejemali predvsem zakonodajo, ki je izenačevala možnosti moških in žensk, v zadnjih nekaj več kot desetih letih pa k vprašanju spola dodajajo tudi druge osebne okoliščine.
Prelomnico v tem kontekstu predstavlja Amster-damska pogodba iz leta 1997, s katero so se članice Evropske unije zavezale k preprečevanju vsakršne diskriminacije na osnovi šestih osebnih okoliščin:
a spol
b rasa
c vera ali prepričanje
d invalidnost
e starost
f spolna usmerjenost