Velike zaprte ustanove so se kot temelj pomoči raznim deprivilegiranim družbenim skupinam uveljavile predvsem v 19. stoletju. Bile so odgovor meščanske družbe na vprašanja, ki jih je postavljala naraščajoča industrializacija; ta je onemogočala tradicionalne oblike pomoči, skrbi in varstva v skupnosti. Duševno prizadeti, denimo, niso bili posebno breme v predindustrijski delitvi dela, ko je delo potekalo pretežno na domu (kmetje in obrtniki); ko pa se je delo preselilo v tovarno ali pisarno, so ostali brez varstva.
Pri nas smo poznali take ustanove (ubožnice, blaznice, prisilne delavnice) že v 19. stoletju in še prej, vendar se je njihov razcvet zaradi povečanega tempa industrializacije začel šele po drugi svetovni vojni, ko so te skupine naselili v »zanje ustrezne« in od okolja ločene nacionalizirane gradove in druge izpraznjene stavbe.
Proces zapiranja in odpravljanja teh ustanov, imenovan deinstitucionailzacija, se je v svetu začel že med drugo svetovno vojno ali takoj po njej. Izkušnje koncentracijskih taborišč in vojnih ujetnikov in zavest o tem, da je bila druga vojna tudi osvobodilna vojna proti zatiranju, so opozorile, da so tudi »civilne« različice zapiranja etično neustrezne. Vojne izkušnje so pokazale strokovnjakom, da je mogoče pomagati ljudem tudi v skupnosti, ter pri marsikaterem izmed njih zbudile pomisleke o smiselnosti delovanja totalnih ustanov.
