Postopki parlamentarnega odločanja in še zlasti zakonodajni postopki so dejansko najpomembnejša značilnost vsakega parlamenta, saj zagotavljajo poleg demokratične razprave tudi smotrno razreševanje nasprotij med interesi v urejenem parlamentarnem okolju. Omogočajo sprejemanje odločitev na osnovi konsenza ali večinskega načela, odločitev, ki so legitimne in obvezujoče za vse državljane, čeprav jih parlament sam ne uresničuje. Medtem ko se parlamenti z daljšo in neprekinjeno tradicijo ukvarjajo z aktualnimi vprašanji na ustaljen in predvidljiv način, se novi parlamenti, ki so bili vzpostavljeni v državah Srednje in Vzhodne Evrope srečujejo z bistveno večjimi izzivi, priložnostmi in težavami. Zato je nujno potrebno posvetiti posebno pozornost procesu parlamentarnega odločanja v novem demokratičnem parlamentu, kakršen je slovenski in njegovi urejenosti, ki vpliva na kolektivno obnašanje vseh udeležencev in tudi zagotavlja predvidljivost končnega rezultata odločanja ter sprejemanje čim bolj kakovostnih odločitev.
Prva analiza parlamentarnega postopka odločanja s politološkega vidika je bila narejena že leta 2000. Pričujoče besedilo pomeni nadaljevanje teh prizadevanj in dopolnjuje analizo ob upoštevanju sprememb, ki jih je prinesel novi poslovnik državnega zbora ter dejanska praksa ob nekaterih mednarodnih primerjavah. Upošteva tudi dejstvo, da so tudi poslovniki parlamentov na nek način omejeni, saj je učinkovitost parlamenta ali njegovega doma odvisna tudi od parlamentarne tradicije in parlamentarne kulture oziroma od nepisanih pravil ravnanja poslancev, poslanskih skupin, vodstva parlamenta in drugih dejavnikov.
