V letih 1515 in 1516 sta izšli prva in druga knjiga Utopije Thomasa Mora, referenčne, klasične, kontroverzne, paradoksne in navdihujoče pripovedi o “najboljši državni ureditvi in novem otoku Utopiji”, o tem, kako imajo to in ono reč med seboj Utopijci in o kateri je avtor širil glas, da je tako koristna kot zabavna. Ena značilnih lastnosti utopij je edinstveni sen o fantazmagorični alternativi in ta domnevno pogubi projekt do meja naivne nepraktičnosti ideala in megalomanske surovosti v uresničevanju. Kaj preostane v odsotnosti političnih iluzij? Utopija lahko daje bežen vpogled v alternative: velja za podobo sveta, ki ga še ni, a je drugačen, boljši od sveta, v katerem bivamo zdaj.
Utopija je, v političnem smislu, potrebna celo tistim, ki si sploh ne želijo alternativne družbe. Kaj z utopijo in sploh zakaj karkoli z utopijami v 21. stoletju je vprašanje, na katerega bralci in premišljevalci lahko odgovarjajo, ga drugače zastavljajo, zavrnejo ali se posmehljivo odvrnejo od njega na spletni strani Studia humanitatis (odprta utopija). Zato je Morovemu paradigmatskemu tekstu dodano besedilo Odprta utopija Stephena Duncomba, ki ugotavlja, da je utopija projekt, ki prebija kalup ustaljenih praks organiziranja družbe in v katere jedru je radikalno redefiniranje: ne vemo, kaj je “dobra” utopija, a digitalna različica nudi Odprto utopijo, ki postane izvorna koda za kolektivno zamišljeno in za ponovno zamišljeno utopijo.
