Eppur si muove

Ko je Galileo popustil pred inkvizicijo in preklical svoj nauk, da se Zemlja giblje okoli sonca, naj bi ob odhodu iz sodne dvorane zamrmral: »Eppur si muove« – in vendar se giblje, namreč Zemlja okoli sonca. Ta stavek ponavadi razumemo na empirističen način: dejstva so dejstva ne glede na to, kaj o njih trdi teorija. Toda kaj če bi »eppur si muove« razumeli na nasproten način, da namreč neka iluzija vztraja tudi ko je jasno spoznana kot iluzija? Tako pri marsikateremu ateistu vera se vedno določa njegovo ravnanje, četudi subjekt ve, da ni boga. Filozof, ki je najbolj dosledno razvil to razsežnost »realnega v iluziji«, je bil Hegel, v našem času pa je ta Heglov vpogled razdelal Jacques Lacan, po katerem ima resnica strukturo fikcije. Četudi je os Lacan-Hegel težišče knjige, pa se bo knjiga skozi topiko realnega iluzije lotila dveh vrhuncev teorije pred Heglom in po Heglu: Platona in kvantne fizike. V obeh primerih bo knjiga ponudila branje, ki nasprotuje utečenemu mnenju: Platon je prvi filozof Dogodka kot srečanja Resnice, kvantna fizika je preizkusni kamen materializma danes in jo je treba brati v nasprotju z obskurantističnim idealizmom.