Po učbenikih in v obči rabi velja Habermas za dediča prve generacije frankfurtske šole, katere. poglavitni predstavniki so bili Max Horkheimer, Theodor W. Adorno in Herbert Marcuse, ter za sociologa in filozofa, čigar misel se upira tehnokratski viziji sveta in birokratskemu marksizmu »vzhodnega« bloka in ga navdihujeta predvsem Adorno in Horkheimer.
Predmet pričujoče Habermasove knjige je prenova klasične etične problematike (nauk o pravičnem življenju), k čemur ga je spodbudila grožnja genetske tehnologije kot grožnja naravnim temelj em demokratične enakosti. Na genetski liberalizem, ki neposredno ogroža biološke temelje človeka, Habermas odgovarja prizadeto, s čustveno zavzetostjo, ne da bi pri tem zapustil polje racionalistične misli oziroma diskurza. Habermas poudarja, daje treba razvoj genetske tehnologije sprejemati preudarno zaradi nevarnosti nekritične izrabe vseh možnosti, ki jih ponuja. Človek, tako meni, ne sme postati razpoložljiv drugemu človeku, pač pa se mora med njima vzpostaviti intersubjektivno soglasje. Pri Habermasu ne gre za nemodemo sakralizacijo življenja, temveč za samorazumevanje, za vzgib, da damo bivanju s človeškim dostojanstvom prednost pred hladnost jo življenjske oblike, ki se je moralni oziri ne dotaknejo.
